Dolžnost umetnosti je dati glas tistim, ki ga nimajo
http://www.pogledi.si/ljudje/dolznost-umetnosti-je-dati-glas-tistim-ki-ga-nimajo
Vdrugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja, v
zadnjem obdobju Jugoslavije, se je z več režijami v Beogradu uveljavil tedaj
zelo mladi Sarajevčan Haris Pašović (rojen 1961). Uprizoritve, med katerimi sta
bili tudi v Sloveniji gostujoči Wedekindovo Pomladno prebujenje in prirejene
Aristofanove Ptice v Jugoslovanskem dramskem gledališču, so govorile o
neskončni fantaziji, pa tudi o občutku za dramski moment, predvsem v povezavi z
mladostnim uporništvom, ki se je kajpak lepo ujelo z osvobajajočo se
enopartijsko državo.
Pri le tridesetih je v Pašovićevo kariero zarezala vojna in
ga usodno zaznamovala. Njegove predstave zadnjega desetletja, ki so prišle do
Slovenije, od Hamleta (2005) do dveh slovenskih koprodukcij, Evrope danes leta
2011 s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru in pred nedavnim Osvajanja
sreče v Slovenskim mladinskim gledališčem, kažejo avtorja, ki ga mnogo bolj kot
umetnost zanimata krivda za zločin in brezbrižnost ob njem. Takšna drža je
kajpak potrebna in zavezujoča, a občasno tudi nekoliko selektivna do podatkov,
s katerimi operira, in tudi bolj tolerantna do nekaterih, pri katerih
prepoznava podobno usodo. Takšen odnos ni v prid ne razmerju med vsebino in
formo teh del
ne njihovemu političnemu naboju, seveda pa je nemogoče oporekati avtentičnosti
pretresljivih človeških izkušenj, iz katerih črpa. Vsekakor pa gre za
zanimivega sogovornika z enkratno življenjsko potjo, ki nikakor še ni rekel
zadnje besede.
V najavah Osvajanja sreče ste izjavili, da v današnjem svetu
nimamo osebnosti formata, kot sta bila Bertrand Russell (1872–1970) in Susan
Sontag (1933–2004) – zakaj je tako? Od kod bi morala dandanašnji prihajati
takšna osebnost, da bi lahko govorila univerzalno zgodbo?
Seveda je tudi vprašanje osebnostnega formata, mislim pa, da
je za dogajanje zadnjega pol stoletja v Evropi najbolj odgovorna politika.
Vseeno pa to ne pomeni, da se svoji odgovornosti lahko odrečejo intelektualci
in umetniki, ki so se malo tukaj, malo tam umikali iz že osvobojenega ozemlja,
zlagoma so postajali vedno bolj konformistični, vedno bolj zadovoljni z
meščanskim ali celo malomeščanskim načinom življenja – in vedno manj
pripravljeni obravnavati svet v vsej njegovi kompleksnosti. Posledica tega je,
da se je občutek solidarnosti, ki bi moral biti v vsakem intelektualnem, sploh
pa umetniškem diskurzu primaren, kratko malo izgubil. S tem imam v mislih
popolnoma pozabljeno prepričanje o tem, da je dolžnost umetnosti dati glas
tistim, ki ga nimajo – tako kot je v Evropi popolnoma pozabljen njen temelj,
revolucionarni krik svoboda – enakost – bratstvo. To žal velja tako za politične kot za
intelektualne, umetniške in kulturološke kroge. In to pomeni, da smo pozabili
osnovni princip, na katerem smo zgradili moderno Evropo. S tem smo sami sebe in
celino, na kateri živimo, spremenili v veleblagovnico, v kateri smo tudi mi
sami blago, s katerim se trguje, večina pa v to resignirano ali morda cinično
privoli – nekateri celo z navdušenjem!
Ta sistem
je tako spretno strukturiran, da spodbuja avtocenzuro. Če vas financirajo
skladi EU, se razume, da ne smete ničesar reči zoper Evropo. In v tem pogledu
ne vidim nobene razlike med nekdanjo Jugoslavijo in današnjo Evropo. Zakaj bi
bil bolj navdušen nad Evropo, v kateri Bruselj vse diktira na popolnoma enak
način, kot je v Jugoslaviji zveza komunistov omejevala svobodo govora? In zakaj
bi se navduševal nad Ameriko, ki vam nedvoumno in z uradne instance sporoči, da
se obnašate protiameriško, če opozarjate na določene epizode iz njihove
zgodovine, na katere niso ravno ponosni? Zakaj bi kritika Amerike pomenila
protiameriški pogled na svet? Jaz mislim, da je ravno nasprotno, da bi svoboda
govora in kritike morale biti temelj vsakega pogleda na svet, ameriškega pa
glede na njihovo zgodovino še prav posebej in bi ga zato morali celo
spodbujati, saj gre za temeljni vrednoti zahodne demokracije.
Kar
vprašajte se, kako pogosto umetniki kritizirajo EU? Zakaj neki? Zato, ker taki
kritiki sledi konec »fundinga«, kar pomeni, da lahko kritiziraš natanko enkrat,
potem pa je zgodbe konec. Res temeljno vprašanje je, kako se na takšne razmere
odzivajo umetniki – in rekel bi, da trenutno nimajo rešitve.
To je hkrati tudi odraz krize levice, mar ne?
Absolutno! Pa ne le krize, to je kolaps. Del te zgodbe je žal tudi vaš rojak Slavoj
Žižek: pred kakšnega pol leta sem bral intervju z njim, v katerem je trdil, da
so rešitev za Balkan še dodatne delitve. Bil sem šokiran – on meni, da se
morajo že tako razdeljene države na Balkanu še bolj razdeliti, recimo Kosovo pa
Bosna in tako naprej. Takšna površnost je resnično zaskrbljujoča: Žižek namreč
velja za poznavalca Balkana. Kaj torej lahko pričakujemo od ljudi, ki vedo še
manj od njega? On pa se zavzema za neupoštevanje mednarodno uveljavljenih meja
in še nadaljnje drobljenje balkanskih držav, to pa argumentira z dobrim
sodelovanjem balkanskih mafij. To je v tolikšni meri dobesedno kriminalen
diskurz, da se mi je pod velik vprašaj postavila kredibilnost vsega preostalega
Žižkovega početja, predvsem pa sem se vprašal, kje pridobiva takšne
informacije. Vse to je medijski rock’n’roll, ki je skrajno neresen, celo
neodgovoren do realnosti v državah, o katerih govori.