KIM

Bizarna družina Kim

Severna Koreja: tri generacije družine, ki vlada Severni Koreji. Se vnuk redi zato, da bi bil podoben staremu očetu?

Gorazd Utenkar,Delo 

sob, 14.04.2012, 18:00

Jutri je v Demokratični ljudski republiki Koreji, bolj znani kot Severna Koreja, poseben dan. Slavijo namreč stoto obletnico rojstva velikega vodje Kim Il Sunga, ustanovitelja države in utemeljitelja dinastije Kim, katere tretji zaporedni predstavnik, Kim Džong Un, je pred kratkim, po smrti očeta Kim Džong Ila, stopil na čelo najbolj zaprtega dela sveta.

Nasledstvo je v Severni Koreji samo dejansko, saj uradni voditelj po smrti ne izgubi svojega položaja. Ko je leta 1994 Kim Il Sung končal tuzemsko pot, so ga namreč razglasili za večnega predsednika. Podobno so ta teden počastili drugega vladarja iz dinastije, Kim Džong Ila. Na partijski konferenci so ga razglasili za večnega generalnega sekretarja Delavske stranke, torej komunistične partije. Njegov sin Kim Džong Un pa je v sredo zasedel mesto prvega sekretarja, kar je nov in po mnenju poznavalcev severnokorejskega sistema zdaj tudi vrhovni položaj v partiji.

 V počastitev obletnice rojstva velikega vodje so v petek v nebo izstrelili tudi raketo, ki naj bi v zemeljsko orbito ponesla satelit. Strokovnjaki so ugotavljali, da je domnevna nosilna raketa v resnici balistična raketa, izstrelitev satelita pa njen preizkus; takšne izstrelke bi komunistična diktatura menda lahko opremila z različnimi bojnimi glavami in z njimi ogrožala ne samo Južno Korejo, ampak tudi Japonsko in morda celo Združene države Amerike. Zato so predvsem te tri države priprave na izstrelitev opazovale z zaskrbljenostjo. Ko je raketa nad Rumenim morjem med Korejskim polotokom in Kitajsko razpadla in neslavno izginila v valovih, pa se je zaskrbljenost spremenila v olajšanje in privoščljivo hahljanje, saj država družine Kim raketne tehnologije očitno ne obvlada.

 Kim I.

Ustanovitelj dinastije Kim je bil, kakor se za pravovernega komunista spodobi, karierni revolucionar. Rodil se je 15. aprila 1912 na Korejskem polotoku, ki ga je dve leti prej zasedla imperialna Japonska, takrat največja azijska vojaška sila. Po legendah je bila družina protestantske vere in ima menda celo kraljevske prednike, za kar seveda ni nobenih dokazov. Že kot otrok se je Kim skupaj s starši in dvema bratoma preselil na sever, v kitajsko pokrajino Mandžurijo.

Tam je v mladih letih postal komunist in se po japonski invaziji na Mandžurijo v 30. letih kot gverilec boril proti zavojevalcem, ki so okupirali tudi njegovo domovino. Vendar so Japonci upornike leta 1940 razbili in Kim je z ostanki enot pobegnil v Sovjetsko zvezo. Tam je stopil v Rdečo armado. Po nemški kapitulaciji v drugi svetovni vojni je poleti 1945 Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski in Rdeča armada, v kateri je bil Kim, je vkorakala v Pjongjang, glavno mesto severnega dela Korejskega polotoka. Kot prekaljenega komunista so ga, čeprav že 26 let ni bil v domovini, postavili za vodjo začasnega ljudskega komiteja, nekakšnega vladajočega telesa na severu.

Leta 1948 se je Korejski polotok razdelil na dve državi, južno, kapitalistično Republiko Korejo in severno, komunistično Demokratično ljudsko republiko Korejo. Obe sta bili diktaturi. Kim je postal premier severnega dela in kmalu še predsednik vladajoče Delavske stranke. Menda je prav on določil, da bo severna vojska, oborožena s sovjetskim orožjem, poleti 1950 napadla jug. Na začetku je zasedla skoraj celotno Južno Korejo, vendar so jo potem potisnile nazaj mirovne enote Združenih narodov, v katerih je bilo največ Američanov.

Ko je že kazalo, da bo Severna Koreja izgubila vojno, so ji na pomoč z milijonom tako imenovanih prostovoljnih vojakov na pomoč priskočili Kitajci – na Kitajskem se je leto prej končala državljanska vojna med komunisti in nacionalisti, v kateri so zmagali prvi –, vzpostavili ravnotežje in vojna se je spremenila v pozicijsko vojskovanje bolj ali manj ob predvojni meji. Premirje so podpisali šele leta 1953, mirovne pogodbe pa sploh ne. Severna in Južna Koreja sta uradno še zdaj v vojni.

Posledice vojne, ki ni prinesla zmage nobeni strani, so bile strahotne. Vsega skupaj naj bi umrlo med 400.000 in pol milijona vojakov vojske severa in juga, enot Združenih narodov in Kitajske. Še trikrat toliko pa je bilo mrtvih civilistov na obeh straneh. Čeprav so bile žrtve velike tudi na jugu, je sever doživel večje izgube.

Že pred korejsko vojno, še bolj pa po njej je Kim razvijal državo po vzoru drugih komunističnih držav, z intenzivno industrializacijo in kolektivizacijo kmetijstva. S Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti ni imel več prav posebno dobrih odnosov, vendar Severne Koreje tudi ni hotel preveč navezati na Kitajsko. Vseskozi je razvijal vedno bolj bizaren kult osebnosti in doktrino džuče, kar pomeni zanašanje nase. Leta 1972 so sprejeli novo ustavo, po kateri je postal predsednik države. Ko se je začela Kitajska v 80. letih prejšnjega stoletja gospodarsko odpirati, predvsem pa po padcu večine socialističnih režimov konec 80. in na začetku 90. let, je postajala Severna Koreja kot stalinistični relikt vedno bolj osamljena.

To je še zaostrilo njene gospodarske težave, v katere je zabredla kot skoraj vse druge države s komunistično ureditvijo. Stari Kim je umrl zaradi srčnega infarkta leta 1994. Iz dveh zakonov je imel šest uradnih otrok, menda pa je bil vse življenje zelo poskočen tudi zunaj zakona in je tudi svojim ljubicam zaplodil neznano število potomcev. Že leta 1980 se je odločil, da ga bo na čelu države nasledil najstarejši sin Kim Džong Il.

 Kim II.

Na to, kako zaprta država je Severna Koreja, kaže podatek, da ni čisto jasno niti, kdaj in kje se je Kim Džong Il rodil. Po sovjetski različici se je rodil 16. februarja 1941 blizu Habarovska na Daljnem vzhodu, kjer je takrat živel njegov oče in verjetno tudi prva žena. Uradna biografija Kim Džong Ila nasprotno trdi, da je na svet prišel natančno leto pozneje na vrhu najvišje in svete korejske gore Paektu na meji med Korejo in Kitajsko.

Druga različica je bolj malo verjetna, saj je Kim Il Sung – verjetno skupaj z ženo – takrat dejansko živel v Sovjetski zvezi, še bolj pa zaradi tega, ker je gora Paektu visoka več kot 2700 metrov in se temperature pozimi spustijo do – 50 stopinj Celzija. Torej ni nobene možnosti, da bi se februarja nanjo povzpela nosečnica in tam rodila. Uradna različica rojstnega kraja je pravljica; približno tako, kot da bi v biografiji kakšnega slovenskega voditelja pisalo, da se je rodil sredi zime na vrhu mitske gore Triglava.

Najstarejši sin velikega vodje Severne Koreje se je od osnovne šole do univerze šolal v domovini, menda pa občasno tudi na univerzi na Malti, kjer se je učil angleščine. Po letu 1980 je prevzemal vedno pomembnejše funkcije v partiji in vojski. Vendar je po očetovi smrti leta 1994 trajalo še tri leta, da si je ljubljeni vodja – kakor se je poimenoval – Kim Džong Il utrdil oblast in v svojih rokah združil najpomembnejše funkcije v državi. Že pred smrtjo Kima starejšega je bil poveljnik vojske in nacionalne vojaške komisije, leta 1997 pa je postal še predsednik osrednje vojaške komisije Delavske stranke in generalni sekretar centralnega komiteja delavske stranke; generalni sekretar partije je v komunističnih državah ponavadi najvišji položaj.

Gospodarski položaj v državi se je v letih njegovega vladanja še poslabšal, zaradi slabega gospodarjenja in naravnih nesreč v Severni Koreji zdaj občasno celo stradajo. Svoje so prispevali še doktrina džuče, s katero so zavračali sodelovanje s svetom, mednarodne sankcije zaradi razvijanja jedrskega orožja – leta 2006 in 2009 so izvedli dve poskusni jedrski eksploziji – in raketnega orožja ter vlaganje vseh sredstev v vojsko.

Kljub očitni neuspešnosti vladanja so v državi kar naprej gojili ekstremni kult njegove osebnosti, ki je svoj čudaški vrhunec doživel decembra lani, ko je po več letih zdravstvenih težav Kim Džong Il umrl zaradi infarkta. Njegovo smrt so sonarodnjaki pričakali s potoki solz, udarjanjem z glavami ob tla, za ljubljenim vodjo so menda žalovale tudi živali, dogajali so se celo nepojasnjeni naravni pojavi.

O zasebnosti Kim Džong Ila ni kaj prida znanega. Menda je bil enkrat poročen in je imel tri bolj ali manj uradne ljubice, s katerimi je imel tri sinove in eno hčer. Njegov naslednik na čelu države Kim Džong Un je najmlajši sin, iz zveze z ljubico Ko Jong Hui; ta je umrla leta 2004.

 Kim III.

Ker je v Severni Koreji v navadi, da naslednika določijo leta pred odhodom aktualnega voditelja in se tako izognejo dinastičnim sporom, se je tudi o nasledniku Kim Džong Ila začelo govoriti že davno. Najbolj logična izbira bi bil najstarejši sin Kim Džong Nam, a je leta 2001 izgubil očetovo zaupanje, ko je, star 30 let, poskusil s ponarejenim potnim listom obiskati Disneyland na Japonskem. Zdaj živi v Macau na Kitajskem. Potem je bil v igri drugi sin Kim Džong Čul, letnik 1981, vendar se je zdel ljubljenemu vodji oboževalec Erica Claptona preveč poženščen. Tako je ostal le še Kim Džong Un.

O njem je znanega še manj kot o očetu. Po nekaterih podatkih se je rodil leta 1983 ali na začetku 1984 in se v letih od 1993 do 2000 šolal v Švici, najprej v zasebni in potem v javni šoli. Po vrnitvi v domovino je domnevno študiral na vojaški univerzi. Njegova edina znana fotografija je bila iz otroških let v Švici. Vse do leta 2009, ko se je izvedelo, da bo naslednik Kim Džong Ila, torej tretji komunistični vladar Severne Koreje iz dinastije Kim. Takrat se je začel pojavljati v javnosti in pokazalo se je, da je iz otroka zrastel v zelo dobro rejenega mladega moža, presenetljivo podobnega staremu očetu Kim Il Sungu. Njuna podobnost je tako očitna, da so celo ugibali, da se je Džong Un namerno zredil, da bi bil čim bolj podoben okroglemu velikemu vodji.

Verjetno so si v odločevalski kliki Kim Džong Ila mislili, da bo bolni voditelj živel vsaj še nekaj let in tako mlademu nasledniku omogočil, da se postopoma privadi na delo, vendar je ljubljeni vodja umrl že 17. decembra lani, ko je bil Džong Un samo podpredsednik osrednje vojaške komisije. Po očetovi smrti je moral zato s prevzemanjem položajev pohiteti. Že 29. decembra je postal vrhovni voditelj Severne Koreje, dan zatem poveljnik vojske – pri še ne 30 letih ima sicer čin generala –, v sredo pa predsednik osrednje vojaške komisije in prvi sekretar Delavske stranke, kar naj bi bil najvišji položaj v državi. Ker je mlad, ima veliko časa za ustvarjanje družine in potomstva, vendar je le težko verjeti, da ga bo nasledil Kim IV.