http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/nepresezeno-kriticno-delo-kapitalizma.html
Nepreseženo kritično
delo kapitalizma
Okrogla miza ob novem
prevodu Kapitala: sklepni del
simpozija o aktualnosti Marxove teorije.
Voranc Vogel, Delo.si
pet, 15.03.2013, 09:00
V Španskih borcih je potekal sklepni, drugi dan simpozija ob
izidu novega prevoda Marxovega Kapitala. O aktualnosti 150 let stare Marxove
teorije so spregovorili dr. Lilijana Burcar, dr. Primož Krašovec, dr. Lev
Kreft, Marko Kržan in dr. Rastko Močnik.
Glede na to, da je bila okrogla miza organizirana v
kontekstu novega prevoda, ki je hkrati nastal v časih, ko kapitalizem zahteva
neposredno uporabnost in učinkovitost, je na mestu vprašanje, ki se mu je v
intervenciji posvetil dr. Krašovec. Zakaj Kapital? Kakšen smisel ima
aktualizirati in prevesti to staro knjigo? Marksistična teorija je na videz
preživeta in pogosto pavšalno zavrnjena, češ da gre za ekonomski determinizem,
pisan po razmerah delavskega razreda v Angliji 19. stoletja.
Vendar dr. Krašovec
meni, da je bistven namen Marxovega Kapitala razvijanje kritike ekonomskih
razmerij v idealnih okoliščinah. Torej na domačem področju čistega kapitalizma,
ki si ravno zaradi teoretskih idealnih okoliščin zasluži kritičen vpogled.
Takšna teoretična abstrakcija pogosto vodi v pavšalne kritike Marxove teorije
in jo pogosto zvede na pajdaški kapitalizem ali postfordizem. V primeru prvega
je treba poudariti, da Marx v svoji teoriji ni imel v mislih političnih strank,
ki bi bile s pomočjo korupcije in klientelizma spajdašene s kapitalom, v drugem
pa, da dejstvo, da so nekoč delavci v uniformah delali za težkimi stroji, danes
pa v opankah pritiskamo na tipke, ne more predstavljati resnega argumenta zoper
Marxov teoretični sistem.
Še več, sodobni
kritiki marksizma dr. Kreft očita buržoazno postmodernistično marksistično
pozicijo, ki zanemarja pomen metode in pristane na to, da ji od Marxa ostane le
koncept blagovnega fetišizma. Torej kritika sprevržene zavesti množice, ki je
sama le delno sposobna razvijati ideje, zato ji je treba pravo idejo vcepiti od
zunaj – iz avantgardne pozicije, ki je množicam nerazumljiva. Pri tem velja
povedati, da tudi Kapital ne ponuja čudežnega recepta za rešitev vseh zagat
kapitalističnega sistema, a vendar, po mnenju dr. Krašovca, ostaja nepreseženo
kritično delo kapitalizma.
Reproduktivno delo kot nedelo
Zanimiv pogled na delovne procese znotraj sodobnega
kapitalizma je v analizi delitve dela po spolu podala dr. Lilijana Burcar.
Priča smo namreč veliki količini neplačanega dela s strani žensk, ki znotraj
simbiotičnega odnosa med kapitalizmom in patriarhatom opravijo veliko
neplačanega dela. Reproduktivno delo kot temeljna baza za vzdrževanje obstoječe
in prihodnje delovne sile je namreč potisnjeno v zasebno sfero in vanj
kapitalistom ni treba investirati. V interesu akumulacije kapitala je tudi
slabitev pravic, povezanih s porodniško in skrbjo za otroka, saj ženske sili v
različne oblike prekarnega dela, dela od doma in podizvajalstvo. Skratka v
razmerja, v katerih imajo (ne samo ženske) vse manj pravic in omejene možnosti
napredovanja in varnosti. Omenjena razmerja pa odpirajo vrata prisvajanju
presežnega in nevidnega dela s strani kapitala.
S kapitalizmom je rasel socializem
Analize družbeno-ekonomskih sprememb med prvim prevodom Kapitala
(1961) in sedanjostjo se je v uvodu dotaknil Marko Kržan. Po
njegovi oceni je s kapitalizmom rasel tudi socializem – ta je ščitil dele, ki
niso bili neposredno vključeni v ekonomsko menjavo. Na primer agrarni sektor je
varoval tako, da je omejeval cene in ni dopuščal pretiranega uvoza tujih
izdelkov, kar je omogočilo hiter prehod iz relativno zastarele agrarne družbe v
industrijsko. Sprememba na trgu hrane je potisnila v stagnacijo današnje
kmetijstvo, korenito se je zmanjšala tudi stopnja samooskrbe s hrano. Situacija
je spremenjena tudi v strukturah podjetij, saj jih delavci ne soupravljajo, kar
lastnikom omogoča prisvajanje presežkov in njihovo samovoljno uporabo.
To samovoljnost je
ponazoril dr. Močnik, ki je izpostavil, da je kapital lahko vložen le v
produkcijska sredstva ali v delovno silo, pri čemer je zgolj slednja
proizvajalka presežne vrednosti. Če je tako, se ne moremo izogniti konceptu
izkoriščanja. Glede na izkušnje trenutne gospodarske krize se ne moremo
izogniti niti izravnalnemu mehanizmu kapitalizma, imenovanemu Krach – sesutju
sistema, ki zažene nov cikel oziroma, čemur smo še bolj priča, injekcijam
davkoplačevalskega denarja v sfero privatnega kapitala.