Zlitje stoletij
SNG Opera in balet Ljubljana pred otvoritvijo
SNG Opera in balet Ljubljana se po šestih
letih prenove vrača v matično hišo.
Umetniški ansambli, ki so ves ta čas delovali
v izjemno težkih pogojih, raztreseni na osmih lokacijah po vsej prestolnici, so
dobili sodobne vadbene prostore in tehnično
odlično opremljen oder, obiskovalci pa bodo ob vstopu najprej opazili
čudovito restavrirano dvorano in sodobno
sprejemno avlo s številnimi dostopi.
Nacionalna operno baletna hiša bo
ob otvoritvi predstavila novo celostno podobo,
ki je odsev ohranjanja njene tradicije in poslanstva ter odprte poti med
vrhunske umetniške ustanove 21.
stoletja. Obiskovalcem bo na voljo tudi nov spletni portal
z vsemi potrebnimi informacijami.
Pred otvoritveno slovesnostjo 10. decembra bo izšla monografija o SNG
Opera in balet Ljubljana z naslovom Zlitje stoletij. To pa je tudi naslov
otvoritvene slovesnosti, ki jo bo neposredno prenašala RTV Slovenija in obenem
slogan vseh prireditev in dejavnosti v okviru otvoritve hiše, selitve in 120
letnice delovanja, ki ga bomo zaznamovali prihodnje leto. Častno
pokroviteljstvo otvoritve in obeležitve 120 letnice je prevzel predsednik
republike dr. Danilo Türk.
Avtorja projekta prenove in dograditve poslopja SNG Opera in balet
Ljubljana
sta arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc. V prenovljeni dvorani je
obiskovalcem na voljo od 526 do 580 sedežev, odvisno od konfiguracije.
Kratka zgodovina
V poslopju današnje Opere, ki je bilo zgrajeno leta 1892 (stavbo sta
projektirala arhitekta Hrasky in Hruby), sta na prelomu 19. v 20. stoletje
delovali dve gledališči: Nemško
gledališče in slovensko Deželno
gledališče z dramo in opero. V slednji so bili angažirani stalni
dirigenti, solisti in zbor. Operne predstave so vse do leta 1908, ko je bil
ustanovljena Slovenska filharmonija,
spremljali godbeniki 17. (kranjskega) in 27. (štajerskega) pehotnega polka
cesarske in kraljeve armade. Od leta 1908 do 1918 je operne predstave spremljal
orkester Slovenske
filharmonije, 1918. pa je bil ustanovljen
operni orkester. Izvajali so predvsem francoske in italijanske opere,
poudarek pa je bil tudi na slovanskih in slovenskih opernih delih. V obdobju
med obema vojnama je operno gledališče posodobilo svoj repertoar in uprizoritev
je doživelo kar nekaj uspešnih oper slovenskih avtorjev (Kogoj, Osterc,
Bravničar). Po drugi svetovni vojni je postal ljubljanski ansambel cenjen tudi
zunaj meja domovine. Velikanski uspeh je požel z mednarodnim gostovanjem na
Nizozemskem, še zlasti pa z uspešnim nastopom v velikem opernem gledališču v
Parizu. Leta 1957 je bil posnetek opere Zaljubljen
v tri oranže S. Prokofjeva (dirigent Bogo Leskovic) nagrajen s
Philipsovo nagrado grand prix kot najboljši posnetek leta.
Profesionalni baletni ansambel je bil v Ljubljani ustanovljen leta 1918
in je od tedaj dalje nenehno prisoten v slovenskem gledališču. Že v prvih letih
svojega obstoja je uprizoril nekaj znanih klasičnih baletnih stvaritev, svoj
repertoar pa je obogatil tudi z novejšimi slovenskimi deli. Mladi plesalci so
se vseskozi izobraževali večinoma na domačem odru vse do leta 1948, ko je to
nalogo prevzela Srednja šola za balet in glasbo. Doslej si je ljubljansko
občinstvo ogledalo skoraj 200 različnih baletnih predstav iz klasičnega
repertoarja in kar lepo število novejših stvaritev slovenskih in tujih
koreografov.
Robert Celestina
The Fusion of Centuries
SNT Opera and Ballet Ljubljana on the Eve of
its Opening
After six long years of renovation the Slovene National Theatre Opera and
Ballet Ljubljana is finally returning home.
The artistic ensembles, which have been all this time working under
extremely difficult conditions, i.e. dispersed in eight different locations
around the capital, have obtained modern rehearsal facilities and a stage area,
equipped with excellent technology. When entering the building, the audience,
on the other side, will first notice a beautifully restored hall and an
up-to-date foyer with numerous entrances.
Upon its opening,
the National Opera and Ballet House will also present its new corporate
identity, reflecting as preservation of its tradition and mission as well as
its open path towards the best arts establishments of the 21st
century. Among other novelties that the Ljubljana Opera is offering to its
visitors will be its new website with all the necessary information. On the eve
of the theatre's opening, due on 10th December 2011, a monograph on the
SNT Opera and Ballet Ljubljana, titled The
Fusion of Centuries was issued as well. This is also the title of the
opening ceremony, which will be broadcasted live on RTV Slovenia, and the
slogan of all the performances and activities, dedicated to the house's removal,
opening and 120th anniversary, which will be marked and celebrated
next year. The honourable patronage over the Opera's opening and the
celebration of its 120th anniversary has been taken over by the
President of the Republic of Slovenia Dr Danilo Türk. The authors of the Renovation and Extension
Project of the SNT Opera and Ballet Ljubljana are the architects Jurij Kobe and
Marjan Zupanc. The number of seats, which will be placed at the visitors’
disposal in the renovated hall, will vary from 526 to 605, depending on the hall's
configuration.
A Brief History
At the crossing
between the 19th and the 20th century the building of the
present-day Opera (built in 1892 and designed by Czech architects Hrasky and
Hruby) was a home of two theatres: the German Theatre and the Slovene
Provincial Theatre with Drama and Opera. The latter engaged its permanent
conductors, soloists and a choir. All
the way up to 1908, when the Slovenian Philharmonic was established, the opera
performances were accompanied by the bandsmen of the 17th (Carniolan)
and 27th (Styrian) Infantry Regiment of the Imperial and Royal
Army. From 1908 to 1918 the opera
performances were accompanied by the Orchestra of the Slovenian Philharmonic,
whereas the Opera Orchestra was established in 1918. Although French and
Italian operas were played mostly, a significant stress was also laid upon both
Slav and Slovene operatic pieces. In the period between the two world wars the
Opera Theatre updated its repertoire and staged quite a number of successful
operas, composed by Slovene authors (Kogoj, Osterc, Bravničar…). After World
War II the Ljubljana Opera Ensemble gained much appreciation of the audience
outside its homeland's borders as well. It achieved a tremendous success with
its international guest appearance at the Holland Festival and especially at
the Opera Garnier in Paris. In 1957, the recording of the opera The Love for Three Oranges by S.
Prokofiev (conducted by Bogo Leskovic) was awarded the Philips Grand Prix for
the Best Recording of the Year.
The professional
ballet ensemble has been constantly present in the Ljubljana Slovene National
Theatre ever since it was established, in 1918. Already in its first years, the
ensemble staged a number of well-known classical ballet pieces and also
enriched its repertoire with some new Slovene works. The young dancers mostly
studied on their home stage all the way up to 1948, when this task was taken
over by the Music and Ballet Secondary School in Ljubljana. From the theatre’s beginnings till
today the audience in Ljubljana
has seen almost 200 different ballet performances from the classical repertoire
as well as a significant number of new, contemporary creations by both Slovene
and foreign choreographers.
Magičnost odra in misterioznost zakulisja
Zgodbe z odrskih desk
ljubljanske opere in baleta pripovedujejo Regina Križaj, Vojko Vidmar, Jože
Vidic in Božena Glavak.
Simona Bandur, Panorama
pet, 09.12.2011.
SNG Opera in balet Ljubljana
se bo, 10. decembra, spet odprla. Končno, se strinjajo vsi, ki hodijo vsak dan
mimo, vsi, ki se v občinstvu vživljajo v zgodbe na odru, predvsem pa vsi tisti,
ki živijo z njo. Zbrali smo nekaj zgodb, ki so hiši vdahnile življenje in ki
bodo to, kakor napovedujejo, naredile znova.
Po
lučeh, ki so svetile skozi okno Kazine, je prvakinja ljubljanskega baleta
Regina Križaj s Kongresnega trga pokazala na prostor, ki ga končno zapušča. Bil
je ravno dan po tem, ko je po skoraj šestih letih spet stopila na oder
ljubljanske Opere.
Čeprav ni bila v
vilinski opravi, v kakršnih si ponavadi slikamo balerine, temveč v povsem
vsakdanji, je bila Regina Križaj, ko je začela razmišljati o Operi, na robu
vznesenosti. Po nestrpnem pričakovanju je spet
začutila odrske deske.
»Ni ga superlativa, ki bi lahko opisal občutek. Spet sem
začutila, da imam svoje gledališče. Začutila sem zavezo: to je moj oder, zdaj
je obnovljen in čaka, da se spet srečava,« je poskušala opisati, ne le z
besedami, ampak z vso svojo mimiko.
Resda so tam še mojstri, mraz je, se je začela šaliti, a po
dolgih šestih letih je končno spet zagledala »svoj kostanj«. »Si lahko
predstavljate boljši pogled skozi okno garderobe?!«
Balerina, ki je leta 1988 takoj po končani baletni šoli
dobila stalno mesto v ljubljanskem baletu, je Opero vedno videla kot nekakšen
organizem, pravzaprav skupek ljudi – od vratarja, frizerk, čistilk do
soplesalcev, pevcev, orkestra...
»Vse to je gledališče, ne samo ego, ki se na koncu pokaže na
odru.« In teater je tisti, ki jo je vedno prevzemal, ne samo ples.
»Operno-baletna hiša je zame gledališče in jaz sem zaljubljena v gledališče.«
Tako je tudi doživela Opero, ko je kot 17-letna plesalka
prvič stopila v zaodrje: z vso patino, s starimi slikami, z vonjem po
cigaretah, z internim bifejem, ki so bili priča številnim veselim in tragičnim
trenutkom. »Takrat mi je bilo pomembno le to, da sem bila v gledališču. Vse mi
je bilo neznansko fascinantno.«
Ko so začeli rušiti
stari del, ko je zagledala stopnice, ki niso več vodile tja kakor prej, ko je
videla stari les in se zazrla v drobovje hiše, se je zavedela, da je eno
obdobje končano in da se ne bo več ponovilo. Kljub temu ne idealizira
preteklosti, jo pa, kot doda, spoštuje.
»Umetnost mora biti živa, mora slediti času, kajti življenje
se spreminja.« Tako kot je vsaka vloga lahko vrhunska le zaradi življenja, ki
ga vlije baletni plesalec, zaradi osebnosti, ki jo vdahne vanjo. To je tisto,
kar naredi plesalca vrhunskega, ne le tehnična dovršenost, pravi Regina Križaj.
In podobno trenutkov, ko jo je prevel občutek popolnosti, ne enači z zunanjim
uspehom, temveč s povsem subjektivnimi čustvi.
O fantih iz spodnje
garderobe
Življenje v operi
Regina Križaj ovija v metafore in te, kot kaže, posrkajo mnoge, ki delajo v tej
hiši. Tudi ko opisujejo prigode v garderobah, spodrsljaje na odru, naporne vaje
in druženje po njih.
Vojku Vidmarju, ki se je že poslovil od odra, a je z Opero
še vedno povezan kot član sveta, se ob spominu na stare čase na obrazu izriše
porogljiv nasmešek. Še zlasti ko preide na opise iz samega »dna«, iz spodnje
garderobe, kjer so imeli svoj prostor baletniki in ki je verjetno prispeval k
temu, da se je osnoval »sindikat spodnje garderobe« (ki ni imel nikakršne
povezave s sindikalnim delovanjem).
Vojko Vidmar se je v
operno hišo »preselil« že v prejšnjem stoletju, kakor se šali, prvič pa ga je
oder začaral, ko se je skrivoma tihotapil zanj. Bil je še mulec, ko ga je s
prijatelji radovednost gnala čez prizidek, skozi žensko garderobo, po ozkem
hodniku in v zaodrje, kjer so po nesreči zazibali zaveso.
»Kdo hodi tam zadaj?!« se je slišal jezen glas. Pripadal je
»gospodu Mlakarju« (Pinu Mlakarju, nestorju slovenskega baleta), ki je vodil
generalko za premiero baletne predstave Pepelka. To je bil dan, ko je mladi
Vojko podlegel čarobnosti.
»Teater je magičen prostor,« še vedno večkrat ponovi, »in
silno privilegirani so ljudje, ki lahko živijo na odrskih deskah.« Pa čeprav se
je temu »kot mali
pingvin« upiral, še zlasti ko se je našel v množici deklet.
Prav zaradi tega, ker je fantov vedno manjkalo, so ga hitro
začeli uporabljati in največji paradoks je, da je leto pred uradnim angažmajem
imel največ predstav v karieri, kar 129. Takrat je nepreklicno prešel iz vrst
strojnikov. »Sem edini Slovenec, ki ima v spričevalu zapisano klasični balet in
centrifugalna črpalka,« se rad pošali.
Življenje v Operi je
bilo naporno, toda »če opravljaš delo, ki ga imaš rad, spada to v predalček
normalno«. Predstava, ki je bila zanj prelomna, je bila Posvetitev pomladi
(Karel Toth). »V tej predstavi sem imel glavno vlogo in takrat sem spoznal, da
je to nekaj, kar me prevzame. Da je to to.«
Njegov opus obsega skoraj 2500 nastopov in še številnejših
prigod. Zato je brskanje za zadnjimi pravi podvig za spomin. »Toliko smo se
nasmejali,« se spomni druščine iz spodnje garderobe.
Pred eno izmed premier so, recimo, opazili, da so bila
dekleta veliko bolje pripravljena na proslavljanje in so na oknu že hladila
šampanjec. Fantje iz spodnje garderobe so steklenico izmaknili, jo izpraznili,
na koncu je Vojko Vidmar operacijo zaključil tako, da je vanjo natočil vodo,
nekako spravil zamašek nazaj in jo vrnil na svoje mesto.
Konec: Vojku Vidmarju je lastnica šampanjca sporočila: »Veš,
da sem kupila šampanjec in je bila voda not!« A reklamacija je menda zalegla in
pripadnice ženske garderobe so dobile novo steklenico.
Po
premieri so ponavadi zaključili kar v garderobi, za kar je bila prav tako
potrebna svojevrstna kondicija. S smehom so laže preživeli naporne vaje in
nastope, ki so katerega plesalca privedli do tega, da je za odrom bruhal.
Vojko Vidmar je tudi z zvitim gležnjem plesal dalje. Po vsakem padcu se plesalec »nerazložljivo hitro pobere«,
se še sam čudi. »Med plesom nikoli ne kašljaš, pa če si še tako bolan, to je
magičen prostor,« ponavlja Vojko Vidmar.
O zaodrju pa nič
Operni solist Jože
Vidic je v ljubljansko opero prvič stopil ob podobni priložnosti kakor najbrž
številni njegovi sodelavci – s šolo si je šel ogledat predstavo. Takrat, kot
pravi, prav nič ni kazalo na to, da bo še kdaj stopil vanjo. A vse se je
obrnilo drugače.
»Prvič sem stopil na oder te hiše leta 1992, ko sem kot mlad
zborist prepeval v koncertni izvedbi Tomčeve opere Krst pri Savici. Takrat se
mi je zdelo impresivno stati na odru operne hiše.« Mladi zborist si takrat niti
sanjati ni upal, da bo na tem odru kdaj stal kot solist. »Za moje takratno
znanje in izkušnje je bilo to nedosegljivo pričakovanje.«
Pozneje ga je k sodelovanju povabil umetniški vodja Opere
Milivoj Šurbek. V tem začetnem obdobju je v zborovskih nastopih tipajoče
spoznaval zakonitosti odrskega življenja, iz česar se je razvilo to, kar je že
dobro desetletje primarna dejavnost Jožeta Vidica.
»Biti operni solist je način življenja. Predanost poklicu,
za katerega si 'določen', je tisto, kar je obveza za vse, kar se ti dogaja v
življenju. Z Opero in za Opero živiš ves čas. Tudi med dopustom se prikrade
misel nanjo. Velikokrat je v kovčku poleg osebne prtljage klavirski izvleček
opere, ki čaka na študij. Opera je način življenja in njej se podreja skoraj
vse. Velikokrat tudi družina.«
V njegovem opernem
repertoarju je skoraj 40 vlog, še posebej je navdušil v vlogi Konrada v
Offenbachovih Renskih nimfah. Na to svetovno premiero v Ljubljani ima tudi
najljubši spomin. »Vloga Konrada mi je dala nekaj novih izkušenj, predvsem pa
mi je bila potrditev, da zmorem biti enakovreden partner kolegom, s katerimi si
delim oder.«
Pri odgovoru na vprašanje o anekdotah, ki so se spletle za
njim, pa ostane skrivnosten: »Zakulisje je 'posvečen' prostor, za katerega
velja ohraniti nekaj misterioznosti.«
Od »stare« Opere so se poslovili 20. maja 2006, s
Puccinijevo La Boheme. »To je bilo slovo z razlogom, da se bomo nekoč vrnili in
imeli boljše razmere za delo.«
Pevec se razvija na
odru
Božena Glavak se je od Opere poslovila kakšnega pol leta
prej – v operi Andrea Chenier je za konec kariere odpela kar dve vlogi.
O tem trenutku še vedno razlaga malce slovesno in tudi slovo
je nekaj časa trajalo, kot bi lahko sklepali iz odgovora njene sestre, ko je
dobila zadnje povabilo: »Že deset let hodim na tvoje zadnje predstave in ti
drage šopke nosim!«
A takrat je bilo res nepreklicno; kmalu po tem so Opero
začeli prenavljati. In do takrat je imela Božena Glavak za sabo že več kot
petdeset let petja na tem odru. Od trenutka, ko je kot Maddalena debitirala v
Rigolettu (datum 15. januar 1955 je zapisan na vrhu seznama vseh nastopov, ti
pa so skrbno zbrani v drobnih zvezkih), je nabrala več kot 110 opernih vlog
oziroma 2400 nastopov.
»Poklic, ki sem ga v
ljubljanski operi opravljala več kot 50 let, je nekaj najlepšega, kar se mi je
lahko zgodilo v življenju. Bila sem izredno srečna. To je poklic, ki te
izpolnjuje in daje smisel življenju. To je poslanstvo in privilegij,« tudi ona
vzneseno opisuje.
Z lepimi spomini še vedno lepo živi, je pripovedovala v
svojem stanovanju. Ne le v Operi, tudi tam je veliko vadila in tudi to je
pripomoglo k temu, da je bila njena kariera tako dolga, se strinja. Sosedje pa
so se izkazali v strpnosti; vse, kar so ji rekli, je bilo le kaj takega kot:
»Kdaj pa nastopate v Aidi?«
Toda pevec se ne
razvija v sobi, pevec se razvija na odru, večkrat poudari mezzosopranistka. Na
odru se je vedno dobro počutila. Kanec treme je moral biti navzoč, drugače ni
bilo dobro, sicer pa se je na nastope pripravljala predvsem s tišino.
Ta je vladala tudi v garderobi, ki jo je delila s
sopranistko Vilmo Bukovec. Tam sta si vsaka pred svojim ogledalom nadeli maske,
kot je Vilma Bukovec v dokumentarni oddaji Naša hiša opisala svoj prehod v
vlogo. »Nekega dne je Vilma privihrala v garderobo. Ko je odprla usta, je bil
njen glas čisto počen. Zaskrbljeno sem jo pogledala, ona pa se je začela
urejati in za nekaj časa odšla. Ko je stopila na oder, je pela, kot da ni bilo
nič!« je Božena Glavak plosknila z rokami.
Kako je zdaj v hiši,
ne ve, tudi pri omembi nove zunanjščine mimogrede zamahne z roko, vendar
nestrpno pričakuje otvoritev. »Zelo sem vesela, ker bodo imeli mlajši pevci
končno primerne prostore in bodo lahko nastopali! Niti predstavljati si ne
morem, kako so lahko zdržali šest let brez svojega odra in vendarle ostali v
formi.«
Marijan Zlobec, kultura
pet, 09.12.2011.
Bližnja stodvajsetletnica Deželnega gledališča v Ljubljani,
današnje stavbe Opere in baleta SNG, bo priložnost za nešteto misli,
ugotovitev, statistiko, panoramo predstav z vsemi protagonisti, programskimi
orientacijami ter vodilnimi osebnostmi. To je izjemen jubilej, ki Ljubljano
uvršča med operne metropole v srednji Evropi.
Prve operne predstave
so se v Ljubljani dogajale že leta 1660, prva Opera pa je bila kot Stanovsko
gledališče zgrajena leta 1765, ko je imelo mesto borih osem tisoč prebivalcev.
Treba je poudariti, da so bile vse generacije v preteklih
stoletjih glede Opere ambiciozne, morda bi lahko izrazili pomisel le pri
nastajanju Deželnega gledališča, ko je bil prvotni načrt čeških arhitektov Jana
Vladimírja Hráskýja in Antonína Hrubýja narejen za bistveno večjo Opero,
realizacija pa zaradi pomanjkanja denarja in pomislekov, povezanih s premajhnim
številom občinstva v dvorani s tisoč sedeži, reducirana.
Danes je lahko reči,
da bi morali uresničiti prvotni načrt in bi imeli bistveno večjo in lepšo Opero
že od leta 1892. Ljubljana kot glavno mesto dežele Kranjske je tedaj imela le
trideset tisoč prebivalcev, med njimi skoraj polovico Nemcev, in največje
slovensko mesto je bil Trst. Zgodovina kaže, da je treba pri gledaliških
zgradbah biti optimističen, pozitiven, gledati sto let naprej, vendar
tehnološkega razvoja nihče ne zna predvideti.
Od prošnje za gradbeno dovoljenje junija 1890 do otvoritvene
slovesnosti 29. septembra 1892 sta minili le dobri dve leti. Do postavitve Nemškega
gledališča (današnje Drame) so se v stavbi vrstile nemške in slovenske
predstave, nato pa le še slovenske, po koncu Avstro-Ogrske se je dramski del
preselil v Nemško gledališče, stavba Deželnega gledališča pa je postala operna
in pozneje baletna hiša.
Deželno gledališče je
po svojih »močeh« predstavljalo dovolj pregledno in konstantno osnovo za bogat
in v posameznih obdobjih sodoben, evropsko sočasen in ambiciozen program, ki je
v najboljših sezonah dosegel do osemnajst premier in krepko čez dvesto
predstav, kar se zdi za današnje razmere nedosegljiv ideal, vendar počakajmo,
kaj bo prinesel čas.
Katero obdobje
najmočnejše?
Izjemen je bil
začetek s Franom Gerbičem in Josipom Nollijem pa Julijem Betettom in Josipom
Križajem kot ustvarjanje temeljev in zatem spodbuden delež Fritza Reinerja in
Václava Talicha, ki sta bila pozneje svetovna dirigenta.
Prvi vrhunec je
predstavljal skladatelj, dirigent in direktor Mirko Polič kot osrednja osebnost
slovenske opere med obema vojnama. V Ljubljano je pripeljal evropske novitete,
kot so Janáč-kova Jenufa z mladim dirigentom Lovrom Matačićem, Kralj Ojdip
Igorja Stravinskega z dirigentom Antonom Balatko, Lady Macbeth iz mecenskega
okrožja Dmitrija Šostakoviča, Jonny svira Ernsta Kreneka, Zaljubljen v tri oranže
Sergeja Prokofjeva z dirigentom Nikom Štritofom, Katja Kabanova Leoša
Janáčka..., poleg tega je kot dirigent poskrbel za krstno izvedbo
najambicioznejše opere Črne maske Marija Kogoja (7. maja 1929), in to kljub
dejstvu, da je bil ravno Kogoj pred tem najhujši operni kritik, ki je bil
zaradi kritičnega pisanja celo pretepen.
Vojaki v provincialni
Operi
Drugo obdobje je
sijajno delovanje opere in baleta med drugo svetovno vojno, pod direktorjem,
skladateljem Vilkom Ukmarjem, z uveljavitvijo prve generacije številnih mladih
pevcev in dirigentov (Švara, Žebre, Simoniti).
Slavni italijanski
baritonist Giuseppe Taddei, ki je tedaj bil vojak v Ljubljani, se je več
desetletij pozneje, ko je nastopil v Cankarjevem domu ob jubileju Ksenije
Vidali, spomnil, da so se vojaki na začetku norčevali, češ, kaj pa naj počnemo
v tej provincialni Operi?! Ko so prišli, so ostrmeli nad kakovostjo predstav in
v Opero redno zahajali do kapitulacije Italije. Seveda je tedaj v Ljubljani
gostoval tudi najslavnejši tenorist svoje dobe Beniamino Gigli.
Tretje obdobje slave
je prav gotovo takoj po vojni z nastopom nove sijajne generacije slovenskih
opernih pevcev, dirigentov (Samo Hubad, Demetrij Žebre) in režiserjev (Ciril
Debevec, Hinko Leskovšek), četrto pa sredi petdesetih let z novo, še mlajšo
generacijo pevcev ter gostovanjem na Nizozemskem in v Parizu z opero Zaljubljen
v tri oranže Sergeja Prokofjeva z dirigentom Bogom Leskovicem. Za posnetek pri
Philipsu je ansambel dobil grand prix kot najboljši operni posnetek leta na
svetu.
Velika dirigentska
imena, režiserji, scenografi, nekaj sto pevcev, med njimi mnogi tujci,
predstav-ljajo panoramo, kot je ni mogoče predstaviti v nekaj besedah ali z
nekaj imeni. Slovenski narod je operi zvest 350 let, s prvimi jezuitskimi
predstavami, ki so v drugi polovici 17. stoletja dobivale vse bolj tehtno scensko-glasbeno
opremo, pa od leta 1598.
Opero ima nadvse rad, tako kot glasbo nasploh in v vseh
oblikah ter izraznih možnostih. Slovenci smo muzikalni, kar kaže na optimizem,
vedrino, celo borbenost, pa tudi otožnost in žalost. Kakšna bo vsebina
prihodnjih slovenskih izvirnih oper? Sodobna, aktualna, avantgardna, obče
človeška, delno lokalna, vendar takrat z že znanimi temami in zgodbami.
Nova Opera naj bo odprt prostor idej in poligon njenih
uspešnih realizacij. Slovenskim opernim skladateljem, ki so imeli od
Gorenjskega slavčka veliko ustvarjalnih in uprizoritvenih možnosti, se obetajo
lepši časi.
Nova hiša izziva izvirne ustvarjalne moči kot že dolgo ne!
Izziva z odprtostjo do sočasnega evropskega dogajanja, s pretokom solistov,
dirigentov, vrhunskih režiserjev, scenografov, kostumografov in drugih v
procesu nastajanja novih in še boljših predstav, kot smo jih videli doslej.
Bistvo nove Opere je biti boljši. Enak evropskemu vrhu, kjer koli že je.