Smrt empatije

Smrt empatije

http://www.delo.si/sobotna/smrt-empatije.html

V vsaki duši in hiši, kjer domuje vsaj kanček človečnosti, bi moral bobneti glasen alarm! Namesto tega se evropsko jedro pospešeno radikalizira.

Ključne besede: [Delosled] begunska kriza, [Delosled] begunci, [Delosled] Evropa, [Delosled] empatija

»Poglej, edina razlika med nama je, da si ti lastnik evropskega potnega lista, jaz pa eritrejskega. Imel si srečo, da si se rodil v Evropi, jaz pa smolo, da sem se rodil v Afriki. Oba imava rada življenje. Oba rada uživava. Zanimajo naju iste reči, a jaz si jih ne morem privoščiti. Tu ni nobene filozofije ali visoke politike, to je usoda,« mi je pred časom na sončni terasi kavarne v mestnem središču Lampeduse dejal Tareke Brhane iz Eritreje in v nekaj besedah strnil vse, čisto vse, kar je treba vedeti o nas in njih.

O njih in nas. O nas.

Tareke je kot begunec preživel vse, kar se je preživeti dalo. Ko se mu je končno uspelo kolikor toliko ustaliti v Italiji, je namenil svoje življenje skrbi za nove in nove begunce, ki bežijo pred vojnami, revščino, zlorabami in obupom proti Evropi, tej veliki iluziji obljubljene dežele, ki ji namesto odprtosti, svobodoljubja in strpnosti vse bolj vladajo diktature malih nacionalizmov, epidemična ksenofobija in razplamteli rasizem, ki se je dolgo skrival pod nevarno masko politične korektnosti, zdaj pa, gnan na pogon političnega oportunizma paranoidnih in obenem narcisoidnih evropskih političnih elit, za zidovi in bodečimi žicami Trdnjave Evrope doživlja novo mladost.

Medtem ko ljudje umirajo v Sredozemlju – samo letos je na poti proti Evropski uniji umrlo že 2600 beguncev, v zadnjem desetletju pa okoli 23.000 – in ko makedonska policija v imenu nekoga drugega kot podizvajalka evropske (proti)priseljenske politike obračunava s sirskimi begunci kot z najhujšimi zločinci ter izpred vhoda v predor, ki pod Rokavskim prelivom povezuje Francijo in Anglijo, prihajajo nepredstavljivo srhljive zgodbe, se po stari celini in tudi po Sloveniji kot kuga širi strah pred modernimi vdori barbarov, teroristov, islamskih skrajnežev in, nasploh, pošasti, ki si bodo podjarmile ubogo Evropo.

Diskurz – tako javni kot zasebni – se za­ostruje. Skrajna desnica se je osvobodila, saj njen pogled na svet pospešeno postaja dominantna optika. Med temačno ulico in evropskimi dvori že dolgo ni bilo tako majhnih razlik. V vsaki duši in hiši, kjer domuje vsaj kanček človečnosti, bi moral bobneti glasen alarm! Namesto tega se evropsko jedro pospešeno radikalizira.

Ljudi, ki so v najbolj krvavem konfliktu našega časa izgubili vse in so za pot proti Evropi (dobesedno) prehodili tisoče kilometrov, Evropa »sprejema« kot agresorje. In to taista Evropa, ki ni naredila tako rekoč ničesar, da bi se vojna v Siriji končala; prej nasprotno. Taista Evropa, ki je – z izjemo Nemčije in Švedske – sirskim beguncem obrnila hrbet že v zgodnji fazi vojne, zaradi česar je bilo 4,5 milijona ljudi primoranih zbežati v sosednje države (v Turčijo, Libanon, Jordanijo, Irak).

Taista Evropa se je v manku kakršnega koli humanizma in empatije, ki sta obratno sorazmerna z birokracijo, tem zunajčasnim izumom za prelaganje odgovornosti, lotila reševanja »begunsko-priseljenskega vprašanja« s tako imenovanimi kvotami. V Slovenijo, ki je na vrhuncu vojne v Bosni in Hercegovini v neprimerno slabšem ekonomskem stanju gostila okoli 70.000 beguncev, bo tako prišlo 250 beguncev in priseljencev, kar je sramotno nizka številka. Posamezne države si bodo, kot vse kaže, »svoje« begunce – moderne tržnice s sužnji? – lahko celo izbirale. To je, globoko cinični evropski uradniki so to preprosto morali predvideti, med begunci in priseljenci na grških otokih že sprožilo tako imenovani učinek splava meduze, ki se bo v naslednjih tednih in mesecih gotovo le še ­stopnjeval.

Kako je mogoče z območja absolutnega udobja odločati o usodi tistih, ki tega območja nikoli niso in ne bodo poznali? Obnašamo se, kot da ljudje ne bi imeli imen, obrazov, usod, zgodb in – prihodnosti. Še huje: do beguncev in priseljencev se Evropska unija (beri: Slovenija) obnaša kot do jedrskih odpadkov. Kot da Evropa nima niti kančka zgodovinskega spomina. Kot da smo živeli v veliki, vseprisotni laži, ki nam je zaradi svoje ekonomske podstati zameglila presojo in nam vsilila idejo (ideologijo?), ki četrt stoletja po sesutju železne zavese med drugim doživlja svoj klavrni propad z gradnjo zidu na madžarsko-srbski meji. Ta je pot tragičnega toka človeštva proti Evropi, ki je proti beguncem sprožila nekakšno vojno, v strahu pred zadnjim sodniškim žvižgom le še dodatno pospešila in – enako velja za dobiček tihotapcev – tudi povečala.

»Priseljenci in begunci so Judje 21. stoletja,« mi je pred časom v Atenah dejal dr. Nikitas Kanakis, zdaj že nekdanji direktor lokalne podružnice Zdravnikov sveta (Médecins du Monde). Vzporednica ne bi mogla biti bolj natančna. In preroška.

http://www.bostjanvidemsek.com

http://www.ifimes.org/en/8595-review-of-the-book-by-author-bostjan-videmsek-21st-century-conflicts-remnants-of-wars

Boštjan Videmšek,photos